Tema: Obletnica rojstva Ivana Cankarja

»O, Cankar, če bi bil Danec, če bi bil Norvežan ali Holandec ali Finec, bi že zdavnaj zate slišal cel svet.«

»Trideset, šestintrideset ali štirideset knjig si napisal, celo malo knjižnico, pa vse remekdela, globoka in polna tihe lepote.«

»Piko na i«

»Tvoja zadnja, tvoja vojna knjiga Podobe iz sanj je kot niz biserov, kot solze, izjokane iz najglobljega srca in pretvorjene v prečiste, prekrasne kristale.«

»Dragi Ivan, še nikoli nas za tvoj rojstni dan na tem mestu ni bilo tako malo. Smo sredi epidemije. Smo na pragu novega življenja in drugačnega sveta.«

»Spremenili smo se. Oči, ki te berejo, so drugačne. Zato bomo v tvojih delih poslej odkrili marsikaj, česar še ne poznamo.«

»Pisca veselih in žalostnih zgodb, ki jih danes prištevamo v vrh slovenske literature, ne bomo nikoli do konca spoznali. To je vesela usoda vseh velikih umetnikov in njihovih umetniških del. Ravno v tem je pravzaprav vsa skrivnost. Tudi pri Cankarju. V gledališču ga lahko uprizarjamo v neskončnost, ker se zdi, da bomo v njegovih dramah vedno znova našli še nekaj neodkritega, neizpovedanega kot nekakšna slutnja.«

»Tudi kot najstniki Cankarju ne moremo čisto ubežati; radi smo svobodni, in kar je predpisano, nam ni zelo pri srcu. Ko pa odrastemo, si Cankarja, če le hočemo, končno lahko privoščimo samo zato, da bi uživali.«